Napake v vzgoji, spolne travme in fiksacije iz otroštva

Pogosto se skozi življenje premikamo z mislijo, da smo z določeno specifično navado, fiksacijo, tesnobo ali preferenco preprosto rojeni in tako je to – a včasih gre za navade, ki so nam bile vsajene v zgodnjem otroštvu, oziroma ki so na tak ali drugačen način odsev vzgoje. Še posebej problematična je spolnost, saj pri njej prihaja do precej groznega tornada strahov, negotovosti, dezinformacij, sramu, želje, da bi naredili čim bolje, nato pa neizogibno zamočimo…

S tem živimo celo življenje in verjetno smo se že precej navadili, vendar je vedno dobro za trenutek ustaviti in izvesti samorefleksijo – na koncu koncev se lahko naučimo nekaj o sebi, morda pa celo pomagamo in osvetlimo neko davno zakopano resnico.

Oralna fiksacija

Vemo, Freud je zastarel in globoko problematičen, vendar lahko nekaj zrnja ločimo od plevela – recimo dejstvo, da imajo otroci do prvega leta starosti oralno fiksacijo. Naravni refleks je primarno povezan z hranjenjem in če pride do zapletov (ne/nezmožnost dojenja, prepoved dude in podobno), je življenjski refleks oralna fiksacija – na primer kajenje cigaret. Koliko smo vsi bolj ali manj oralno fiksirani, lahko vidite tudi v svojem okolju – koliko ljudi grize nohte, ko so živčni, se praska po ustih, grize ustnico in podobno.

Analna fiksacija

Od prve do tretje leta otrok razvije fiksacijo na lastni anus, uriniranje in defekacijo. To je obdobje, ko se učimo nadzorovati te potrebe in jih opraviti na primernem mestu. Če je ta proces učenja spremljan s grajanjem, kričanjem, nerazumevanjem, siljenjem, ko otrok še ni pripravljen, in podobno, se to verjetno odraža v neki obliki analne fiksacije.

Pomanjkanje zasebnosti

Prevelika količina ljudi na premalo bivalnih kvadratov je privedla do neugodnega sožitja z lastnimi in tujimi spolnimi eskapadami. Morda ste sobo delili z bratom ali sestro, ali sploh niste imeli ločene sobe od staršev, morda pa je bilo tudi v družinski dinamiki potrebno čas, na primer, da se člani navadijo, da ne vstopajo v kopalnico brez trkanja ali da potrkajo pred vstopom v sobo. Preprosto, kršena zasebnost pogosto rezultira napetostjo kasneje, kjer se še dolgo ne moremo sprostiti sami ali s partnerjem, možna je tudi pojava zapoznele ejakulacije.

Soočanje s spolnim življenjem

Pomanjkanje zasebnosti v puberteti in omenjeni manko kvadratov je privedel tudi do neprijetnega soočanja s spolnim življenjem – morda smo kaj videli, morda smo kaj slišali ali našli skrito v predalih, vendar lahko z gotovostjo rečemo, da se nam je to vtisnilo v spomin.

Sram do telesa

Ena od priljubljenih vzgojnih metod (ki danes nekoliko izginja) je bila vcepiti nam osnovni sram do lastnega telesa z namenom ustvarjanja “zaželenega” družbenega vedenja. Preferiralo se je, da deklice bodi lepe, a ne prevzetne (torej, treba je zadeti raven kritike), da otroci na splošno veliko jedo in so zdravi, a ne debeli (torej, treba je popularno “šopati”, a groziti z debelostjo, če dejansko jedo z užitkom), učiti otroke, da nas ne “sramotijo” s telesnimi funkcijami v javnosti (tako imamo patologijo, kjer neradi uporabljamo javne stranišča ali kopalnice v pisarni), da se ne smejo jokati, ker je to nesramno…

Konkretno, motnje prehranjevanja nastanejo v veliki meri prav iz vzgoje – “šopanje” otroka uči, da zanemari občutek sitosti, kar odpira teren za kasnejšo debelost, medtem ko stalne kritike in opozorila na debelost ustvarjajo korenine anoreksiji in bulimiji.

Sram do spolnosti

Masturbacijo vsi prej ali slej odkrijemo, prav tako kot polucije, erekcije, menstruacije in podobne zanimive pojave, ki jih prinaša puberteta. Na žalost, ni vsak starš bil dovolj taktičen in pozoren, da bi otroka vnaprej opozoril na to, kaj ga čaka, dogajalo se je tudi, da so otroci, ujeti pri masturbaciji, takrat deležni prepira, graje, klicanja imen, sramotenja ali celo česa hujšega.

Masturbacija je popolnoma normalna stvar, tako med odraščanjem kot skozi celo življenje. Starši ne morajo nujno govoriti o tem s svojimi otroki, vendar jih nikakor ne smejo žaliti, kaznovati in sramotiti, če jih ujamejo “in flagranti”. Bolje je molčati in se delati, kot da nihče ničesar ni videl, kot iz tega narediti neizmerno grdo prepovedano stvar. Posledice negativnega pritiska glede katere koli stvari, ki se tiče spolnosti, še posebej občutljivi puberteti (in še posebej v zvezi z vrojenim spolnim impulzom, ki je popolnoma naraven), na psihično in spolno zdravje potomca zaradi takšnih dejanj so lahko dolgoročno resne. Ne samo takrat, ampak tudi kasneje v življenju lahko privede do frustracij in težav ter močno škoduje življenju posameznika in zmanjša občutek sreče, zadovoljstva in samozavesti, pozitivnih strani takšnega ravnanja pa sploh ni.

– rezultat – prvo kronično nepoznavanje lastne spolnosti, ker tudi šole niso idealna mesta za učenje, internet pa je poln neumnih in napačnih informacij. Starši so tisti, ki bi morali otroku brez sramu, evfemizmov, kot so “tisto spodaj” ali “pa veš, lulček”, mirno in s potrpljenjem razložiti, kaj se točno dogaja z njegovim/njenim telesom, zaželeno pa je tudi kakšno besedo ali dve o spolnem odnosu. Drugič, vsajevanje sramu do lastne spolnosti nikoli, ampak res nikoli ne mine dobro v življenju. Srečneži bodo sram uspeli odstraniti ali vsaj zmanjšati skozi leta in partnerje, ki razumejo, velik del pa bo skozi življenje šel z dolgoročnim problemom – na primer, nezmožnostjo ejakulacije, erektilno disfunkcijo, vaginizmom itd.

Nezdrav pogled na medčloveške odnose

Število ločitev narašča na svetovni ravni in prav je tako. Če razmerje elementarno ne deluje, je bolje prekiniti kot izpostavljati otroka prepirom, nasilju ali alkoholizmu, kot tudi splošno toksičnemu okolju, kjer mora otrok biti diplomat med dvema sprtima stranema, ali še huje, kjer otrok čuti, da je na nek način kriv za takšno stanje. Otroci starše idealizirajo in bodo prej prepričani, da so oni nekako ustvarili takšno situacijo, kot da nepogrešljivi, najpametnejši in najboljši mama in oče imajo kakšno napako.

– rezultat – celoživljenjski problemi z medčloveškimi odnosi, predvsem z romantičnimi partnerji.
Zanemarjanje in iskanje pozornosti

Na žalost niso vsi otroci zaželeni, niti vsi starši ne bi smeli imeti otrok. Velik del staršev bo na ta ali oni način ignoriral in zanemarjal otroka.

– rezultat – pri otroku to lahko privede do občutka manjvrednosti, globokih težav v razmerjih (na primer, nezmožnosti popolnega predajanja partnerju/ici zaradi občutka, da ne zaslužijo biti ljubljeni) ali poistovetenja seksa z ljubeznijo, torej promiskuitete.

Neinformiranost o kontracepciji

Dolžnost staršev je, da svojim otrokom razložijo, kako sebe in druge zaščitijo pred spolno prenosljivimi boleznimi in neželeno nosečnostjo. Pubertetniki so polni hormonov in, če starši to priznajo ali ne, bodo poskusili in naredili vse mogoče brez veliko razmišljanja o posledicah. Potrebno je razložiti, katere vrste kontracepcije obstajajo, osnove uporabe in razloge, zakaj je potrebno paziti na to. Prav tako je zelo pomembno, da jim v glavo vtisnemo, da kontracepcija ni samo “njen” problem, ampak je enako tudi “njegov”, saj bo potencialni otrok enako njegov kot njen, da ne omenjamo težav in nelagodja zaradi spolno prenosljivih bolezni. S dobrim razlogom ne obstaja starostna omejitev za nakup kondomov in ti so na voljo povsod. Sram pri nakupu, oziroma vedno priljubljen “slabši občutek”, prav tako nista noben izgovor za neodgovornost.

Če pričakujete, da se bodo o kontracepciji učili v šoli, se spomnite, da so učni načrti že tako preobremenjeni in veliko stvari se tako ali tako izpušča, kaj šele teme, ki so neprijetne tako za učitelje kot za učence. Če se ne izpusti, je vprašanje, na kakšen način se bo o seksu in spolni vzgoji sploh poučevalo – še vedno so pogosti profesorji, ki bi raje opravili skupno molitev rožnega venca kot poučevali o evoluciji, kaj šele razlagali o spolnosti, spolnih identitetah, menstruaciji in kontracepciji.

– rezultat – o kontracepciji bodo na koncu morda izvedeli v šoli od prijateljev med odmorom. In vemo, da so prijatelji iste starosti vedno najboljši in najzanesljivejši vir informacij o vseh pomembnih življenjskih stvareh.

Zaključek

Vzgoja mladega človeka in priprava na življenjske izzive ne vključuje samo lekcij o prečkanju ceste in bontona za mizo. Mladi čutijo in opažajo spremembe na svojem telesu in v svojih interesih, čeprav jih morda ne znajo (ali si ne upajo) izraziti z besedami. Starš mora biti zavedajoč, da njegovo mnenje in dejanja, premišljena ali ne, globoko vplivajo na otroka, in celo majhne stvari, ki se jim v tistem trenutku zdijo nepomembne, se lahko vtisnejo v otrokov spomin in oblikujejo njegov pogled na svet in samega sebe za celo življenje. Odgovornost staršev je, da poskusijo otroka usposobiti in naučiti o sebi, svetu in družbi, in nedvomno bodo na neki način zgrešili, vendar lahko vsaj poskusijo preprečiti nekatere očitne napake, ki se jih lahko enostavno izogne. Vprašajte se, kaj in kako so vaši starši delali ali vam govorili ter kako vas je to oblikovalo in kaj bi želeli za svoj podmladek, da bi živel srečnejše, izpolnjenejše in svobodnejše življenje, kot ga imate vi.