Nimfomanija in satirijaza – vse, kar morate vedeti

Najprej, zanimiva terminologija – nimfomanija in satirijaza sta zastarela izraza, ki označujeta psihološko motnjo, ki povzroča izredno spolno slo. Pri tem je nimfomanija označevala pojav pri ženskah, satirijaza pa pri moških.

Če ste slišali za nimfomanijo, ne pa tudi za satirijazo, niste edini – satirijaza je veliko redkeje uporabljena, saj, seveda, moška spolna slo pravzaprav nikoli ne more biti prevelika, kajne?

Od 1970-ih let sta ta dva pojma nadomeščena s terminom hiperseksualnost, ki je nevtralen glede na spol, kar pomeni, da se uporablja tako za moške kot za ženske.

Krvavi začetki in kokain na klitorisu

Prve opise nimfomanije najdemo v 18. stoletju, prva psihiatrična diagnoza pa izvira iz 19. stoletja. Kot simptomi motnje pri ženskah so navedeni neutažljiva spolna sla, odkrito in neprimerno izkazovanje spolne privlačnosti do moških in žensk ter zadnje in najbolj šokantno, masturbacija.

Priljubljene metode zdravljenja so vključevale terapijo z pijavkami na vagini, ledene kopeli, kirurško odstranjevanje klitorisa in jajčnikov ter izpiranje vagine z boraksom (mineralom, ki se danes uporablja za čiščenje odtokov). Med bolj eksotične teste (izvajane tudi v ženskih zaporih) je spadala aplikacija kokaina na klitoris, katerega učinek je bil “čudovit”, in zadevna vagina je postala “čestita kot krepostne vagine Združenih držav Amerike”.

Te metode naj bi privedle do nove in izboljšane ženske, katere vedenje je moralno in “čestito”, torej paradoksalno takšno, kot bi ga danes označili za frigidno – brez kakršnega koli interesa za spolnost in brez uživanja v seksu.

Zakaj nimfomanija?

Kot nam je znano, so bile ženske skozi zgodovino sistematično obravnavane grozljivo, in bistvo same nimfomanije kot psihološke “motnje” je bilo sankcionirati tisto, kar se je štelo za nezaželeno vedenje. Na primer, tako kot je bila ženska, ki se ni želela prilagoditi družbenim normam, razglašena za čarovnico, je bila ženska, ki masturbira ali ki je njen mož ni uspel zadovoljiti do orgazma, razglašena za nimfomanko. Na žalost, ženske še danes dobivajo oznako “nimfomanke” iz istih razlogov kot pred nekaj stoletji – da bi jim dali vedeti, da njihovo “vedenje” odstopa od družbene norme in da so same krive, če ne doživljajo orgazma.

Hiperseksualnost danes ali ne more si pomagati, on je odvisnik

Nimfomanija je bila v 1980-ih letih odstranjena s seznama psiholoških motenj Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association), skupaj z masturbacijo in homoseksualnostjo.
Danes so mnenja psihiatrov in seksualnih terapevtov deljena – del jih meni, da je hiperseksualnost odvisnost, oziroma vrsta obsesivno-kompulzivne motnje, medtem ko del njih hiperseksualnosti ne sprejema kot patologijo in vztraja, da je hiperseksualnost refleksija družbenih norm in kulturnih vzorcev, ki predpisujejo zaželeno spolno vedenje.

Zaradi teh dveh tokov v stroki hiperseksualnost ni uradno definirana s strani ameriških psihologov, kar pomeni, da mora biti hiperseksualnost, da bi bila klasificirana kot obsesivno-kompulzivna motnja, spremljana s simptomi, ki vključujejo preokupacijo s seksom (bodisi aktivno delovanje, razmišljanje ali občutki), ki resno moti normalno vsakodnevno funkcioniranje. Normalno funkcioniranje pomeni sposobnost ohranjanja vseh vrst odnosov, sposobnost ohranitve zaposlitve, osredotočenost na delo ter ohranjanje psihičnega in fizičnega zdravja.

Priča smo, kako se danes v popularni kulturi pogosto uporablja izraz “odvisnost od seksa”, s čimer se opravičuje nezvestoba v zakonu, pogosta menjava spolnih partnerjev in vedenje, ki, realno gledano, bolj kaže na hedonistični življenjski slog kot na motnjo ali težavo, ki posamezniku predstavlja resen problem in oviro v vsakodnevnem življenju.

Vzroki in simptomi hiperseksualnosti

Hiperseksualnost oziroma obsesivno-kompulzivno spolno vedenje je pri moških in ženskah praviloma strategija spopadanja s stresom ali tesnobo, ne pa izraz avtentične spolne želje. Pri tem lahko gre tudi za hormonsko neravnovesje in moteno ravnovesje kemičnih spojin v možganih, zlasti dopamina in serotonina. Hiperseksualnosti so lahko izpostavljeni tudi tisti, ki trpijo za epilepsijo, multiplo sklerozo in demenco. Dolgotrajno neravnovesje kemičnih spojin, kot je prisotno pri hiperseksualnosti, lahko sčasoma privede do sprememb možganskih funkcij in odvisnosti, katerih simptomi so podobni tistim pri odvisnosti od iger na srečo.

Simptomi hiperseksualnosti vključujejo obstoj spolnih impulzov, ki jih ne morete nadzorovati, udeležbo v spolnih aktivnostih, ki ne prinašajo užitka, in nezmožnost vzpostavitve čustvene povezave. Tvegana spolna vedenja, kot so nezaščiteni odnosi kljub tveganju spolno prenosljivih bolezni, spolne aktivnosti, ki lahko privedejo do izgube službe ali imajo resne pravne posledice, se prav tako štejejo za simptome. Nezakonite dejavnosti, za katere se šteje, da so povezane z obsesivno-kompulzivno motnjo spolnosti, so pedofilija, ekshibicionizem in voajerizem.

Zdravljenje

Zdravljenje hiperseksualnosti se izvaja skozi skupinske in individualne terapije, pa tudi terapije s partnerjem ali družino. Terapije se osredotočajo na obvladovanje tehnik spopadanja s stresom in na zavedanje lastnih dejanj. Pri zdravljenju se uporabljajo antidepresivi in zdravila, ki spreminjajo vedenje.

Image: Andrea Piacquadio / Pexels